Quasi una Caponata

Caponata - ni glih najlepša, je pa dobra in moja :)

Pred kratkim sem obiskal Sicilijo, deželo nepojmljivega obilja - hrane, sladkorja, kulture in, na žalost, tudi zloglasne cose nostre, ki pušča kar opazen pečat v drugače idilični pokrajini. Lahko bi rekli, da je zaradi tega obilnim količinam zaužitega sladkorja navkljub življenje na tem otoku sladko-kislo, to pa je slučajno profil okusa znane sicilijanske jedi – caponate.

Čeprav sem bil med obiskom deležen omenjenega obilja, mi je, moram priznati, v hrani primanjkovalo svežine. Sicilijanci so znani po svoji sladkosnednosti, zato najdemo sladkor tudi v nekaterih slanih jedeh. V to kategorijo spada tudi caponata s svojo sladko kislostjo. Izvor jedi sega v čas, ko so na Siciliji vladali kralji in kraljice. Plemstvo si je na sladko-kisli način privoščilo ribo lampuga – zlato skušo. Ker si navadno prebivalstvo rib ni moglo privoščiti, so jo po principu cucina povera (kuhinje revnih) nadomestili z bolj dostopnimi melancani, in tako je nastala različica jedi, ki jo poznamo danes.

Zadnji izdihljaji poletja aka poletna zelenjava novembra

Caponata je torej slana in sladko-kisla jed oziroma bolj priloga/solata. V italijanski kuhinji je ta profil znan pod imenom agro-dolce. Ker sam nisem ravno sladkosned, mi je v dolce zelo dobrodošel agro element. Obstaja več variacij caponate, ponavadi vključuje tudi papriko, olive, kakšne oreščke, rozine… Recept, ki sledi, nikakor ni tradicionalna caponata, in je nastal bolj iz potrebe po porabi obilja melancanov in paradižnika z vrta. Prav tako je skromnejši po številu sestavin in preprostejši po postopku, kakor tudi primeren za konzerviranje, da si lahko kadarkoli potešimo potrebo po sladko-kisli sezonski delikatesi. Zveni mamljivo? Evo, recept-ish:

Sestavine:

• melancani

• paradižnik (svež ali iz konzerviran)

• rdeča čebula

• stebelna zelena

• česen

• sol, sladkor

• kis (jabolčni, balzamični, (domač grozdni))

• olivno olje

Postopek:

1. Pečico segrejte na 200°C. Medtem narežite melancane na kocke poljubne velikosti. Isto storite s čebulo. Paradižnik narežite na približno enake kose (če imate svežega).

2. Melancane in čebulo dajte na pekač z obilico olivnega olja in soli. V drugem pekaču storite isto s paradižnikom. Oboje denite v pečico in specite, približno 30-40 min.

Close-up pečenih melancanov in čebule

3. Ko je paradižnik zmehčan, ga zmiksajte s paličnim mešalnikom ali v blenderju, lahko ga tudi pustite v kosih – kakor vam torej paše.

Paradižnik, prav tako pečen

4. V loncu na olivnem olju prepražite zeleno in česen. Dodajte paradižnik in pečene melancane ter čebulo.

5. Začinite po okusu s soljo, kisom in sladkorjem in nekoliko pokuhajte. Caponata naj bo uravnotežena med sladkim in kislim in zadosti slana. Na tej točki je pripravljena na konzumacijo, topla ali hladna.

6. Če želite, jo lahko konzervirate; še vrelo jo dajte v sterilizirane kozarce za vlaganje in dobro zaprite.

Caponata v kozarcih, pripravljena na hibernacijo ;)

Nekaj opomb:

Recept objavljam čisto izven sezone, tako da raje počakajte na sezono poletne zelenjave, če se vam po vrtu slučajno svaljkajo zadnji ostanki le-te, pa kar pogumno ;).

Uporaba različnih kisov tej preprosti jedi doda nepričakovano globino. Domačega grozdnega, ki sem ga uporabil, verjetno nimate, zato svetujem vsaj uporabo balzamičnega poleg jabolčnega, v skrajni sili pa bo sprejemljiv tudi samo jabolčni.

Caponata ni ravno samostojna jed, mišljena je bolj kot priloga. Zaradi agrodolce svežine se prileže tako mesnim kot ribjim beljakovinam, suhim mesninam, na kruhu, v kuskusu, mogoče tudi s testeninami?....skratka zelo vsestranska zadeva. Če je še ne poznate, je to odlična priložnost, da se seznanite s sicilijansko kulturo v kombinaciji obilja in skromnosti, ki jo le-ta ponuja. Pa dober tek!

Caponata v družbi piščančjih prsi in pečene cvetače - primerno za kosilo, brunch, ali pa samo za content ;)